Rekla mi je, da ji je prav, ker nima partnerja, saj ji ni do spolnosti. Krivi sebe: »Nekaj je narobe z menoj … Morda so moji hormoni, imam preveč dela, ves čas sem pod stresom, pogosto sem utrujena …«
»Draga moja, nič ni narobe s teboj! S tvojimi hormoni je vse v redu in tudi utrujenost in stres nista glavna krivca. Težava je v seksu, ki ga tvoje telo zavrača.«
»Kako to misliš?« me je vprašala.
Ali te partner res zna zadovoljiti?
»Se ti zdi, da večina moških ve, kako resnično zadovoljiti žensko? Se povezati z njo, se z njo ljubiti? Nihče jih ni učil, kako se to počne. Učijo se z gledanjem filmov in pornografije. To ni ljubljenje, čustven stik, užitek, ki si ga želi tvoje telo, po katerem hrepeni tvoja duša. To je vdor v tvoje telo, hitro natepavanje, da s čim večjim trenjem dosežeš spolno vzburjenost in da čim prej doživiš orgazem.«
Ženska naj si ljubkuje prsi
»Kaj pa naj potem naredim, da si bom spet želela spolnosti?«
»Ženski pozitiven pol so njene prsi, vagina je negativen pol. Pri moških je ravno obratno. Njihov pozitiven pol je penis, srčni del pa je negativen. To je zato, da pri spolnem odnosu energija kroži. Če želiš sama zbuditi svojo željo, ljubkuj svoje prsi, igraj se z njimi, dokler ne začutiš vzburjenosti.«
»Ne morem. Ne maram svojih prsi, ne želim jih božati.«
»Tudi dotakniti ne? Kaj pa, če samo položiš roke nanje čez obleko?«
»Ne vem. Upira se mi. Navajena sem, da moški name gledajo kot na spolni objekt.«
Sram, krivda in predsodki
»Vem. Razumem te. Ženski še pred dvema generacijama ni bilo dovoljeno uživati v spolnosti. Bila je objekt, na katerem se je moški izpraznil. Njeno telo je bilo namenjeno za reprodukcijo, za rojevanje otrok. In sedaj, ko mislimo, da smo tega končno osvobojene, dejansko nismo. V sebi nosimo krivdo in sram. Sram nas je golote, sram nas je naših spolnih organov, sram nas je našega telesa, sram nas je govoriti o naših željah in potrebah. V odnosu nam je nerodno partnerju povedati, kaj nam paše, česa si želimo.
Če si se kot deklica samozadovoljevala, so ti starši verjetno rekli, da nehaj in da to ni lepo. Sporočilo, ki si ga s tem prejela, je bilo, da je s tvojim početjem nekaj narobe. Da je narobe, če se dotikaš same sebe. Na ta način so ti privzgojili neke predsodke in prepričanja, vsadili krivdo, ki ti sedaj preprečuje, da bi se v celoti prepustila in uživala v spolnem odnosu.«
Ženske se že vse življenje soočamo z nekimi moralnimi vrednotami, ki nam krojijo življenje. Če ima moški ljubico, je car, če ima ljubimca ženska, je kurba.
Svetniki in čarovnice
Tudi krščanstvo ima veliko vlogo pri zatiranju žensk. Samo moški so lahko duhovniki. Moški se lahko spokorijo za svoje grehe, so odrešeni in postanejo svetniki. Ženska je v zgodovini krščanstva morala biti brezmadežna in devica. Če je bila uspešna zdravilka, so jo obtožili, da je čarovnica. Zanjo ni bilo spokore. Zanjo je bila grmada.
Nedosegljiva idealna postava
Tudi sedaj ni veliko boljše. Mediji nam ves čas z naslovnic servirajo podobo idealnega telesa, ki je praktično nedosegljivo. Vse življenje se zaman trudimo, da bi ustrezale temu idealu. Zato si nismo všeč. Ne maramo svojega telesa ali vsaj nekaterih delov našega telesa. Ne sprejemamo se. Primerjamo se z drugimi, ki so seveda lepše, bolj suhe, bolj gibčne, bolj mladostne … Nikoli nismo dovolj. Dovolj lepe, dovolj vredne, dovolj sposobne … Mislimo, da smo nevredne ljubezni. Ko tako gledamo nase, nas tudi naša okolica večinoma vidi take, kot vidimo same sebe.
Tako si najdemo partnerja, ki nas ne ljubi brezpogojno. Tudi on nas kdaj »spomni«, da je mogoče čas za fitnes ali kakšno drugo vadbo. Morda pa nam kar naravnost pove, da smo se čez zimo nekoliko zredile in da bi lahko shujšale. Med spolnostjo se morda ne potrudi dovolj in me se počutimo krive, ker ne doživimo orgazma, zato se pretvarjamo, da nam pride. S tem damo njemu misliti, da je uspešen, da nas zna zadovoljiti, sebe pa vedno bolj krivimo in smo prepričane, da je z nami nekaj narobe. In potem se med spolnostjo sploh ne moremo več sprostiti in tako nam orgazem postaja vedno bolj nedosegljiv.
Rešitev je pot k sebi
In kako iz začaranega kroga? Tako, da se povežeš sama s seboj, da se povežeš s svojim telesom, ga vzljubiš in sprejmeš. Počasi, korak za korakom. To je počasen proces. Vendar se da. Začni pri prsih. Za začetek se jih lahko samo dotakneš čez obleko. Samo položi roke nanje. V mislih jim povej, da so ti vsak dan bolj všeč, da jih imaš vsak dan bolj rada. Tudi druge dele svojega telesa, ki jih ne maraš ali si kritična do njih, lahko počasi sprejmeš na ta način. Počasi, ko boš pripravljena, lahko gola stopiš pred ogledalo in si poveš, da si si všeč. To ponavljaj vsak dan. Začni poslušati svoje telo. Kaj ti pravi?
